UVOD

Kaj je odpor?

Politični odpor pomeni nasprotovanje režimu, ki ga ljudje dojemajo kot nepravičnega, da bi ga spremenili, strmoglavili ali pa ohranili določene vrednote, družbene strukture itd., ki jih režim zatira. 

V zgodovini najdemo številne primere odpora proti nepravičnosti in zatiranju:

  • Boj proti suženjstvu ima dolgo preteklost. Upori sužnjev segajo že v obdobje starega Rima (najslavnejšega je vodil Spartak v letih 74–71 pr. n. št), upori proti suženjstvu pa so se dogajali tudi v Severni in Južni Ameriki, še posebej znan je upor sužnjev na Haitiju leta 1791.
  • Zelo znan je tudi nenasilni odpor Mahatme Gandhija, ki se je uprl britanski kolonialni vladavini v Indiji. 
  • Pogosto se omenjajo tudi prizadevanja gibanja za državljanske pravice Afroameričanov v ZDA, ki se je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja borilo za pravice temnopoltih Američanov.
  • Boj za volilno pravico žensk je potekal v številnih državah po svetu; najbolj znane so sufražetke, ki so se za svoje pravice borile v Angliji.
  • K organizaciji širokega odpora proti nacionalsocializmu in fašizmu so prispevali številni posamezniki, skupine in organizacije v številnih državah.

Odporniška gibanja obstajajo še danes: nekatera delujejo na lokalni ali regionalni ravni, druga pa celo na svetovni. Primeri:

  • V Iranu so se državljani organizirali v obsežno nacionalno odporniško gibanje. Borijo se proti zatiranju žensk in na splošno proti strogim pravilom, upoštevanje katerih nadzira moralna policija (patrulje za smernice), ki v primeru kršitev včasih uporabi tudi silo.
  • V številnih državah po svetu so dejavna odporniška gibanja, ki se borijo za neodvisnost, odcepitev ali avtonomijo določenih območij.
  • Podnebni protesti, ki se prirejajo po vsem svetu, so deloma organizirani v okviru globalnih gibanj, kot sta Petki za prihodnost ali Zadnja generacija, deloma pa tudi na regionalni ali nacionalni ravni.
  • Avtohtoni Mapuči na jugu Čila se nenasilno upirajo proti državi in zahtevajo vračilo svojih ozemelj. Majhen del Mapučev se za vrnitev svojih ozemelj bori z orožjem. 
  • Udeleženci gibanja Kmetijski delavci brez zemlje (Movimento dos Trabalhadores Rurais Sem Terra) se v Braziliji nenasilno upirajo kapitalističnemu lastništvu obsežnega deleža zemljišč, kar deloma počnejo z zasedbo zemlje, da bi si jo prisvojili. Neenakost glede lastništva zemljišč je v Južni Ameriki izjemna: v povprečju ima 1 % najbogatejših lastnikov zemljišč v lasti več kot 50 % kmetijskih površin.

V vsaki državi in v vsakem obdobju lahko najdemo nešteto primerov odporniških gibanj. Številna od njih so bila zelo uspešna, saj so se uprla zatiranju in dosegla izboljšanje položaja oseb, za katere so se borila.

Demokracija in odpor

Dejstva, da danes živimo v demokraciji, ne smemo jemati kot samoumevnega. Demokracija kot oblika vladavine je nastala samo zato, ker so se ljudje borili za svoje pravice, želeli vplivati na razvoj svojih družb in se uprli zatiranju. Vse demokratične dosežke in s tem povezane koristi, ki jih uživamo danes, so nam torej priborili predani in pogumni ljudje (npr. v francoski revoluciji z bojem za volilno pravico žensk ali delavske pravice).

Še vedno pa manj kot polovica vsega svetovnega prebivalstva (približno 45 odstotkov) živi v demokraciji. Vendar pa vzpostavitev demokracije ni dovolj, saj se tudi v demokratičnem sistemu lahko dogajajo krivice. Ravno tako lahko tudi v demokraciji pride do nazadovanja. Zato je pomembno, da se ljudje zanimajo za področja, ki jih zadevajo, da jim pravice ne bi bile ponovno odvzete.

Primeri odpora in protestov v demokraciji so:

  • odpor proti diskriminaciji, npr. boj invalidov za vključevanje (npr. z uličnimi blokadami ali demonstracijami);
  • boj žensk za enake pravice in proti spolnim zlorabam;
  • boj za boljše delovne pogoje, npr. pravica do dopusta in počitka, pravica do bolniškega nadomestila, pravica do poštenega plačila;
  • boj proti rasizmu.

Posebnost demokracije je pravica do upora in protesta. Čeprav se pravna pravila med posameznimi državami razlikujejo, pa so v delujočih demokracijah nekatere osnovne človekove pravice vedno zagotovljene, npr.:

  • svoboda izražanja,
  • svoboda veroizpovedi, 
  • svoboda tiska,
  • svoboda združevanja in zbiranja,
  • volilna pravica,
  • pravica do demonstracij.

Pravica do upora in protesta je pomembna iz več razlogov: 

  • po eni strani je s tem zagotovljeno, da lahko vsakdo izrazi zaskrbljenost in zastopa svoje interese pred državo; 
  • po drugi strani pa je pomembno preprečiti, da bi se demokracija postopoma spreminjala, dokler ne bi sčasoma postala diktatura (Bertolt Brecht: »Ko krivica postane zakon, upor postane dolžnost!«).

Vrste odpora

Odpor ima številne vidike in lahko zavzame različne oblike. Ločimo nenasilni odpor, odpor, ki vključuje nasilje, odprti/javni ali podzemni odpor, aktivni in pasivni odpor, individualni ali skupinski odpor.

Primeri nenasilnega odpora

  • Pisma medijem ali politikom
  • Pesmi
  • Demonstracije
  • Ulično gledališče
  • Bedenje
  • Stavka
  • Državljanska nepokorščina (neplačevanje davkov, demonstracije brez dovoljenja, blokade itd.)
  • Zbiranje dokazov o holokavstu v času nacionalsocializma, npr. v obliki fotografij, risb in pisem
  • Govori in pridige
  • Zavrnitev opravljanja vojaške službe
  • Blokade (ulične blokade, blokade železniških prog, blokade letal)
  • Zasedba (nezakonita naselitev oz. skvot, zasedba zemljišč, zasedba dreves s hišicami na drevesih)

Državljansko nepokorščino lahko razumemo kot skupni izraz za nenasilni odpor. Vključuje oblike protesta, ki so nezakonite v času in kraju, kjer se izvajajo, vendar legitimne, ker zadevajo boj za višje moralne vrednote, zato je treba predvideti možnost kršitve zakona (zavrnitev služenja vojaškega roka, neupoštevanje rasističnih zakonov, blokada letala, namenjenega deportaciji beguncev v domovino, kjer jim grozi mučenje ali smrt, prečkanje meje brez potrebnih zakonitih dokumentov, da bi si posamezniki zagotovili boljše življenje itd.).

Primeri nasilnega odpora

  • Poškodba lastnine, npr. sabotaža
  • Atentati in napadi
  • Oborožen boj
  • Bojevanje v oboroženem odporu (na primer odpor slovenskih partizanov)
  • Samomor (Adam Czerniaków, predsednik judovskega sveta v varšavskem getu, se je odločil za skrajno obliko odpora. Zavrnil je, da bi Nemcem vsak dan izročil 6000 Judov iz geta. Czerniaków je zaradi tega lahko osebno pričakoval grozljive ukrepe nacionalsocialistov, zato si je vzel življenje.)

Pri nasilnem uporu obstaja pomembna razlika med nasiljem nad predmeti in nasiljem nad ljudmi. Številna družbena gibanja so nasilje nad predmeti uporabila kot sredstvo v boju za svoje pravice. Sufražetke so na primer zažigale poštne nabiralnike in razbijale izložbe trgovin, da bi opozorile na cilj, za katerega so se borile. Nasilje nad ljudmi je moralno zapleteno, vendar je lahko tudi upravičeno, če gre za samoobrambo ali boj proti zatiralskemu režimu, kot je bil na primer boj proti kolonializmu v Afriki v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Splošnega pravila, v skladu s katerim bi lahko določeno obliko upora označili za legitimno ali nelegitimno, ni. Vsak primer je treba analizirati v pripadajočem zgodovinskem in družbenopolitičnem kontekstu.

Odpor v času nacionalsocializma in fašizma

Odpor proti nacionalsocializmu in fašizmu je bil zelo obsežen, razlogi zanj pa so bili različni. Pojavila sta se tako organiziran odpor kot tudi odpor posameznikov. V odporu so bili v različnih oblikah udeleženi vsi družbeni razredi in politični tabori:

  • organiziran odpor političnih skupin;
  • organiziran odpor cerkvenih organizacij;
  • odpor lokalnih skupin, npr. študentov;
  • odpor znotraj sil Wehrmachta;
  • odpor iz izgnanstva, odpor znotraj same državi, nadnacionalni odpor;
  • pomoč preganjanim skupinam prebivalstva.

V obdobju nacionalsocializma so veljali zelo strogi predpisi in prepovedi, osebne pravice pa so bile izredno omejene, zaradi česar so tudi preproste in povsem običajne vsakdanje dejavnosti, kot je npr. poslušanje radia, lahko postale dejanje odpora. Tu je podanih nekaj primerov odpora v času nacizma:

  • poslušanje prepovedanih tujih radijskih postaj;
  • razširjanje novic, ki so jih predvajale prepovedane radijske postaje zaveznikov;
  • prikrita kritika v pesmih in »šepetajočih šalah« (Flüsterwitze);
  • pisanje letakov za obveščanje javnosti o poteku vojne in nasilnih zločinih nacionalsocialistov;
  • pomoč ogroženim osebam;
  • skrivanje preganjanih oseb, zlasti Judov, pa tudi Romov in Sintov, invalidov, homoseksualcev, političnih disidentov, odporniških borcev, dezerterjev in pobeglih vojnih ujetnikov;
  • geste, ki so izkazovale sočutje do preganjanih skupin (npr. dajanje vode in hrane osebam na deportacijskih vlakih ali vojnim ujetnikom);
  • pasivni odpor, kot je namerno počasno opravljanje dela;
  • branjenje svojega življenjskega sloga z določenim načinom oblačenja ali določenimi navadami, kot sta poslušanje glasbe ali plesanje, npr. Pirati s planiko (Edelweißpiraten) v Kölnu, Leipziške tolpe (Leipzig Meuten), Swingovska mladina (Swingjugend) v Hamburgu, Schlurfs na Dunaju.

Zakaj nekdo postane odporniški borec?

Številni odporniški borci so bili preganjani, zaprti, mučeni in v nekaterih primerih usmrčeni ali odpeljani v koncentracijsko oziroma delovno taborišče. V nedemokratičnih in nasilnih režimih je odporništvo lahko življenjsko nevarno. Vsak, ki nasprotuje režimu, mora skrbno premisliti, ali ima pogum za določeno dejanje in kako se lahko zaščiti. Dejstvo, da je oseba udeležena v odporniškem gibanju, je lahko nevarno tudi za družino in prijatelje.

Kljub temu se številni odločijo tvegati svoje življenje ter življenje svojih družin in prijateljev. Kaj jih motivira? Tukaj je podanih nekaj primerov:

Sophie Scholl, Nemčija (1921–1943)

  • »Kar govorimo in pišemo, je to, kar mnogi mislijo. Tega si le ne upajo povedati.«
  • »Ni dovolj, da si samo proti, nekaj moraš tudi storiti.«
  • »Zakoni se spreminjajo. Vest se ne.«
  • »Raztrgajte plašč brezbrižnosti, ki ste si ga oblekli okoli srca!«
  • »Ne morem razumeti, da so sedaj življenja ljudi v nenehni nevarnosti zaradi drugih ljudi. Tega nisem mogla nikoli razumeti in zdi se mi grozljivo. Ne govorite, da je to za domovino.«

Ceija Stojka, Avstrija (1933–2013)

  • »Pripovedovati moram o tem, kako so Romi živeli in kako živijo ter kaj se jim je zgodilo; povsod, kjer smo bili tedaj – kraji, ki so jih naseljevali Romi in kjer so taborili – vse to imam še vedno pred očmi. Te podobe še vedno nosim v sebi. Potem jih prikličem. Narava je moje življenje; rada se ustavim pri drevesu.«

Rosa Jochmann, Avstrija (1901–1994)

  • »Izkušnje iz koncentracijskega taborišča so me naučile razumeti sočloveka, tudi če ima ta drugačen pogled na svet. Pomemben je le pošten značaj.«

Nikoli pozabiti!

Zakaj bi danes morali razmišljati o odporu, ki spada v neki drugi čas? Kaj je tisto, kar se lahko naučimo iz zgodovine in je pomembno za današnji čas in prostor? Kaj lahko storimo, da se zločini, kot je holokavst, ne bi več ponovili? Kako na ta vprašanja odgovarjajo preživeli?

Simon Wiesenthal:

 

»Preživetje je privilegij, ki nas obvezuje. Vedno sem se spraševal, kaj lahko storim za tiste, ki niso preživeli. Odgovor, ki sem ga našel zase (ki pa nikakor ni nujno odgovor za vse preživele), je: želim biti njihov glasnik, želim ohranjati spomin na mrtve, da bodo v spominu lahko živeli naprej.
Toda mi, ki smo preživeli, nimamo dolžnosti le do mrtvih, temveč tudi do prihodnjih generacij: svoje izkušnje jim moramo predati, da se bodo iz njih lahko učili. Informacije delujejo kot zaščita.«

 

www.vwi.ac.at

Govoriti o tem ali molčati?

Nekateri posamezniki, ki so preživeli holokavst in nacionalsocializem, pozneje niso želeli slišati več ničesar o teh strahotnih dogodkih, ravno tako so o svoji izkušnji le redko spregovorili. To je razumljivo, saj je bilo to grozljivo obdobje za vsakogar. Drugi pa so dejali, da je pomembno, da pripovedujejo, kaj se je zgodilo, da se to ne bi več ponovilo. Tem preživelim pravimo sodobne priče. Mnogi med njimi menijo, da je najpomembneje to, da se zoperstavimo krivicam ter da smo pozorni in zavezani demokraciji.

Kaj danes pomeni biti pozoren? Katere nevarnosti ogrožajo naše demokracije?

  • Nobena demokracija ni popolna. V vsaki demokraciji se dogajajo krivice. Nekateri ljudje so diskriminirani. V veljavi so tudi zakoni, ki so nepravični. Nekatere vidike je treba izboljšati.
  • Aktivne so nekatere skrajno desne politične stranke, ki spodbujajo diskriminacijo in nasilje nad nekaterimi deli prebivalstva. Prizadevajo si za spremembo demokratične države v avtoritarno z odpravo človekovih pravic in pravne države.

Kako se najbolje zaščititi pred temi nevarnostmi?

Pridobivanje informacij:

Pravica do obveščenosti je človekova pravica. Vsakdo ima pravico biti v celoti obveščen o vseh političnih odločitvah. Po eni strani morata informacije zagotavljati vlada in parlament, vendar pa so potrebni tudi neodvisni mediji. Če nas zanima način delovanja naše demokracije, lahko tako informacije bolje razvrstimo.

Oblikovanje lastnega mnenja:

Informacije so najpomembnejša osnova, ki omogoča, da si lahko vsak posameznik ustvari lastno mnenje in pretehta, ali se strinja z ukrepi in predlogi politike. Na podlagi teh premislekov se npr. odločimo, katero stranko bomo volili.

Udeležba:

Obveščenost in oblikovanje lastnega mnenja pa nista dovolj. Za demokracijo je potrebna udeležba ljudi v različnih oblikah:

  • zavzemanje za druge (npr. ko je nekdo diskriminiran ali ko opazimo krivico);
  • pogovor z drugimi o opaženih krivicah in po potrebi njihovo dokumentiranje (npr. fotografiranje ali snemanje z mobilnim telefonom);
  • udeležba na demonstracijah ali manifestacijah, kadar je določeno vprašanje za nas zelo pomembno ali če želimo pokazati solidarnost z drugimi ljudmi, ki imajo pomembne zahteve;
  • povezovanje z enako mislečimi ljudmi;
  • oblikovanje skupin;
  • včlanitev v združenje (npr. v reševalno službo, gasilsko društvo, kulturno društvo);
  • pisanje pisma uredniku časopisa, kadar nas določeno stanje vznemirja;
  • deljenje svojih idej in razlogov za zaskrbljenost s politiki (npr. okrožni forum, uradne ure okrožnih in občinskih svetov);
  • sodelovanje pri peticijah in udeležba na referendumih;
  • udeležba na volitvah v primeru izpolnjevanja pogojev (starost, državljanstvo);
  • pridružitev stranki ali aktivistični skupini.